Pri delu z delovnimi sredstvi, kot so na primer kamioni, se pogosto zgodi, da se primerijo različne poškodbe, tako na samih kamionih, kot na tovoru, ki ga voznik prepelje. Delodajalci, so v takšnem primeru večkrat pred dilemo, ali lahko za poškodbe na vozilih ali za druge primer škod, delavcu sami »trgajo« ali zadržijo določen znesek od plače. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), kot specialni zakon na področju delovnih razmerjih, ureja tudi vprašanje zadržanja plače in pobota v primeru razmerja med delavcem in delodajalcem.
Zadržanje plače in pobot sta urejena v 136. členu ZDR-1. Omenjeni člen določa, da je zadrževanje plače delavca dopustno le v zakonskih primerih in da so vsa drugačna pogodbena odločila neveljavna. To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta v pogodbi o zaposlitvi v naprej dogovoriti, da bo delodajalec lahko v določenih primerih zadržal določen znesek od plače in tega zneska ne bo nakazal na tekoči račun delavca. Jasno je, da je takšna zakonska določba namenjena varovanju delavca kot šibkejše pogodbene stranke ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Če odtegljaj plače ne temelji na ustrezni zakonski podlagi oziroma izvršilnem naslovu, bo tak odtegljaj nezakonit in bo delodajalec moral vrniti vse zadržane zneske, skupaj z obrestmi. Iz sodne prakse[1] je razviden primer, ko je sodišče kot nezakonit štelo aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki je določal pogoje za zadržanje plače zaposlenih, pri čemer so se pogoji nanašali na uspešnost poslovanja delodajalca. Sodišče je pogodbeni dogovor o zadržanju plač štelo za ničnega, ker je na tak način prišlo do nižjega izplačila plače od dogovorjenega v pogodbi zaposlitvi. Delodajalec je tako moral izplačati dolgovane zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
To pomeni, da je v primeru zadržanja plače to dopustno le v primeru in pod pogoji, ki jih določa zakon. Največkrat se zadržanje plače opravi v primeru izvršbe na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ali pa v primeru davčne izvršbe. Bistveno je, da zakon odloča primere in omejitve, ki jih je delodajalec dolžan upoštevati, da bo izvršba zakonita. Brez veljavnega izvršilnega naslova delodajalec ne sme zadrževati dela plače delavca, ker s tem sam krši zakon in s tem tvega izrek globe, ki mu jo lahko izreče delovni inšpektor na podlagi 217. člena ZDR-1.
V praksi bolj pogost, kot zadržanje plače, je pobot plače. Pobot je smiseln v primeru, ko ima delodajalec, ki je delavcu dolžan izplačati plačo, tudi sam denarno terjatev do delavca oziroma če mu delavec dolguje. ZDR-1 dopušča sklenitev pobota med delavcem in delodajalcem in določa ob tem pogoje, da je pobot plače zakonit. V 136. členu ZDR-1 je tako določeno, da delodajalec ne sme pobotati svoje terjatev do delavca brez pisnega soglasja delavca in da delavce ne more dati takšnega pisnega soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Iz omenjene določbe tako izhajata dva pogoja za zakonitost pobota plače: (i) delavec mora pisno soglašati s pobotom in (ii) delavec lahko takšno pisno soglasje poda šele po nastanku terjatve delodajalca in ne v naprej.
Glede prvega pogoja je zakon jasen, delavec mora dati soglasje za pobot plače z delodajalčevo terjatvijo pisno. Če delavčevo soglasje za pobot ni pisno, takšno soglasje ni veljavno, je nično in brez pravnega učinka[2]. Drugi pogoj pa se nanaša obdobje, ko delavec takšno soglasje lahko poda. Bistveno je, da delavec lahko soglaša s pobotom šele po tem, ko je terjatev delodajalca nastala. Povedano drugače: delavec ne more v naprej dati soglasja za pobot, preden bi delodajalcu sploh kaj dolgoval. Namen določbe je ponovno v varstvu delavca, ki bo lahko šele po nastanku terjatev odločil, ali bo na pobot pristal, ker bo takrat tudi izvedel za višino terjatve delodajalca in za kakšno terjatev sploh gre. Sodna praksa je glede obeh omejenih pogojev jasna: če delavec ni dal pisnega soglasja po nastanku delodajalčeve terjatve, potem delodajalec ne sme enostransko pobotati domnevno dolgovanega zneska s plačo.
Obstoj pisnega soglasja za pobot plače je potreben v vsakem primeru, tudi v primeru tako imenovanih »akontacij stroškov«. Navedeno je razvidno iz stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča (VDSS), kjer je sodišče presojalo pravilnost prakse delodajalca (prevozno podjetje), ki je delavcem pred začetkom poti izročila akontacijo za kritje stroškov na poti (cestnine, vinjete, parkirnine, gorivo) in ne kot vnaprejšnje plačilo dnevnic. Ta akontacija je bila vedno višja, kot so bili dejanski stroški in delavci bi morali ta presežek delodajalcu vračati, vendar ga niso. S tem je po stališču pritožbenega sodišča delodajalec dobil terjatev do delavca za vračilo presežka akontacije. Delodajalec je te razlike poračunal pri dnevnicah, tako da je za razliko akontacije izplačal znižane dnevnice. Vendar bi stališču sodišča delodajalec moral dobiti za takšen poračun akontacije z dnevnicami pisno soglasje delavcev. Sodišče je namreč štelo, da ta akontacija ni bila dana kot vnaprejšnje plačilo dnevnic, ampak z namenom kritja stroškov na poti. Presežek akontacije nad dejanskimi stroški prevoza torej ni predstavljal delne izpolnitve delavčeve terjatve za plačilo dnevnic, ampak bi ta znesek delodajalec lahko od delavca zahteval nazaj. Ker gre torej za terjatev delodajalca do delavca (za vračilo presežka akontacije), je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi delodajalec za pobot te svoje terjatve s delavčevo terjatvijo za plačilo dnevnic potreboval pisno soglasje delavca. Ker ga ni imel, izvedeni pobot ni bil zakonit, zato je sodišče delavcu utemeljeno priznalo plačilo dnevnic tudi v delu, ki ga zaradi nevrnjene akontacije stroškov ni dobil plačanega[3]. Seveda bi delodajalec lahko v primeru sodnega spora tak znesek uveljavljal kot procesni pobot.
ZDR-1 ne določa koliko lahko delodajalec pobota oziroma koliko mora delavcu po pobotu nakazati na njegov bančni račun. V tem primeru je potrebno upoštevati ZIZ[4]. Na podlagi 102. člena ZIZ velja, da je mogoče seči na tožnikove prejemke le do dveh tretjin teh prejemkov oziroma tako, da tožniku oziroma dolžniku ostane najmanj 76 % minimalne plače oziroma ustrezno višji znesek, če je dolžnik obvezan preživljati še druge osebe.
Iz zgoraj navedenega je tako jasno razvidno, da je sodna praksa tolmačila določila ZDR-1 strogo in da je zadržanje plače mogoče le na podlagi zakona, kakršnakoli pogodbena ureditev zadržanja plače je nična. Prav tako pa delodajalec brez pisnega soglasja delavca ne sme pobotati svojih terjatev do delavca. Če delodajalec pobota svojo terjatev do delavca brez pisnega soglasja, mu inšpektor za delo lahko izreče globo od 3.000 do 20.000 EUR oziroma do 8.000 EUR če gre za manjšega delodajalca, na podlagi 217. člena ZDR-1.
[1] VDSS Pdp 557/2017 z dne 14.12.2017
[2] Tako Kresal B. v Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV založba, 2016, str. 805.
[3] VDSS sodba Pdp 406/2016 z dne 23. 9. 2016.
[4] Ali pa določbe Zakona o davčnem postopku, če gre za davčno izvršbo.
